abecetiu

Ubogo tavam, pusto, revno iščem, a rime se že spet mi ne predajo, in konca, kot ga hočem, mi ne dajo. Pred zadnjim zmedeno stojim križiščem in kam naj se namerim, plah ugibam; kam vodijo poti, ne vem; kam hočem, pa slutim in zato prestrašen stočem; saj vedno bolj se v eno stran nagibam: če črka vsakič je navdih edini in drugega sonet razloga nima, potem, kar se iz etra tu izplini, ni drugega kot plehka, prazna rima... Bo kdo prisluhnil votli tej vsebini? Bo videna ta puhla pantomima?