Fabeceti.html
Fanfare v glavi vriskajo! Zadetek!
Sonet šele ima začetek pravi,
ko v srčni ritem zlogov se postavi
enajst, ko misel šine v svet kot metek!

Vesolje tukaj je odprto celo;
vse čaka, vse se nudi, je mogoče
in kliče, vabi, hlipa, joče, stoče:
“Izberi mene! Piši me! To belo

praznino zdaj lahko napolniš z mano!
Lepo te prosim! Vzemi mene! Mene!”
Vesoljsko vladanje je tu poetu dano!

On sam je kralj! V izbiro se požene
in kar izbere, mu je dano, vdano:
dekleta, ljubice, kraljice, žene.
>abecetig.html
<abecetie.html