Eabeceti.html
En dan in dve noči je zdaj od “A”-ja,
če smem tako, odkrito, kar priznati,
da čas, medtem ko skušam jih kovati,
mineva, vsak sonet pač nekaj traja.

Vprašanje malo prej sem si zastavil
in tu morda (morda pa ne) odgovor:
ko spraviš na sonet se, dvigneš tovor,
ki s sabo ga boš nosil, te bo davil,

dokler sonet končan ne bo. Zdaj rabiš
začetek; in v tem grmu zajec čaka:
katero misel v ta sonet povabiš,

vrstica prva res ne bo kar vsaka.
Ko to imaš, besedo prvo zgrabiš
in takrat prva črka prikoraka.
>abecetif.html
<abecetid.html